Moja sestrična dela v papirnici. Pravi, da ji je delo delno všeč. Pač, da ni to to kar želi celo življenje delat. Ona bi rada nekaj več. Sama je sicer dekle, ki rada izdeluje, rada riše, takšen nek umetnik je, in zato pravi, da ji je delo v papirnici po eni strani mičkeno všeč, ker ima tam ogromno reči, ki jih vidi takoj prva, ko pripeljejo robo in že si izmisli kaj bo iz tega naredila.

Po drugi strani pa ji je tečno, ker v papirnici spet ni neke gneče ljudi, da bi delavnik hitreje minil (kar ji verjamem še kako). Ampak vsa tista biro oprema, ki jo ima v papirnici jo navdihuje. Tam imaš tisoč in en papir, pa pisala, pa neke mičkene reči za dekoriranje, pa lepila raznovrstna, pa kaj te vem, res svašta in ko vidi neko stvar ji že švigne po glavi kaj bi lahko iz tega naredila, je že v čisto drugem svetu, in samo zaradi tega ji dan hitreje mine.

Verjamem, da ji bo nekega dne uspelo, da bo kaj naredila iz tega svojega talenta, ko je res prava umetnica brez da bi se trudila, kar samo pride iz nje ves ta talent. Nekateri se moramo truditi, da nekaj skupaj spocamo nekaj umetniškega iz recimo krep papirja. Njej pa samo daš ta papir in naredi ven celo umetnino. Se vidi, ko je nekdo mojster za določeno stvar bo takoj nekaj naredil ven iz nje samo ko bo videl to, če pa nekdo ni mojster v določeni stroki pa mu lahko tam daš tisoč in eno stvar kot pripomoček, da bo nekaj ven spocal pa mu ne bo ratal mu od muja!

Vsak je pač svoj mojster v nečem. En v tem, drugi v čisto drugem svetu mojster. Tako pač svet deluje, ne moremo biti vsi mojstri v eni stvari.